Zvezda

(Svetlana Makarovič) 

Naj pride tista ura, 
naj pride tisti čas, 
naj se da prepoznati 
tisti pradavni glas, 
naj se ožgane kože 
dotakne snežna dlan, 
o naj že enkrat pride, 
naj pride tisti dan. 
Preveč vsega so gledale 
in videle oči, 
preveč, da bi hotele 
še kaj izvedeti, 
z nikomer več ničesar, 
ničesar mojega, 
ne morem več ostati, 
jaz nisem tu doma. 
Glej, tista daljna zvezda 
iz misli mi ne gre, 
ki je čez dan ne vidim, 
a vendar vem, da je. 

Noč čarovnic

Čudna noč in čudni nič 
(Boštjan Narat) 


Al si moja, al te ni, 
stara pot, mlade oči. 
Al si moja, al te ni, 
mlada duša, stara kri. 

Luna se je sklanjala 
prenizko nad obzorje. 
Veter je odhajal stran 
nad sivo, lačno morje. 
Bila je taka čudna noč, 
ko pravjo, da se v temo zroč 
pijanec strezni in pozabi spat. 

Slišala sem ptičko pet, 
zapela je k pogrebu. 
Fantje so že davno šli 
tja dol po belem bregu. 
Bil je tisti čuden nič, 
iz kterga zmeraj zre hudič 
in šteje karte za naslednji dan. 
  
Mizo so pripravljale 
na jasi blizu konca. 
Hišo so napravljale 
za čas, ko ni več sonca. 
Ob strani jih dvanajst sedi, 
na čelu pa stojijo tri 
in vse vedo, zakaj sem spet prišla. 
Vse vedo, vse vidijo, 
lase mi v kito spletajo, 
med prej in zdaj je vedno tisoč let. 

Al si naša, al te ni, 
stara pot, mlade oči. 
Al si naša, al te ni, 
mlada duša, stara kri. 

Zame je nastajal svet 
na jasi blizu konca. 
Grem na pot stran od Boga 
do čudežnega lonca. 
Vino goltam brez srca, 
z žejo zgodaj umrlega, 
kar luč izgublja, najde se v temi. 
Končno sem ujela čas, 
moč se skriva v tihi glas, 
s katerim sestre pesem pravijo. 

Al si naša, al te ni, 
stara pot, mlade oči. 
Al si naša, al te ni, 
mlada duša, stara kri. 

Vedno ko se luna zdi 
prenizko nad obzorjem, 
vidim veter, ki zveni 
nad sivim, lačnim morjem. 
In vem, da tebi je hudo, 
ko mrak zažvižga za lučjo, 
ko v čudno noč mi gledajo oči. 
In vem, da te boli srce, 
ko v kito spletajo lase, 
ko v čudni nič se steka moja kri. 

Al sem vaša, al me ni, 
stara pot, mlade oči. 
Al sem vaša, al me ni, 
mlada duša, stara kri. 

Al si naša, al te ni, 
stara pot, mlade oči. 
Al si naša, al te ni, 
mlada duša, stara kri. 

Shod

(Polona Janežič, Boštjan Narat) 

Reke, gore in vetrovi 
čujte glas, ki govori. 
Blizu so robovi dneva, 
blizu njihovih oči. 

Coprnice, pelinžene 
ti utirajo poti. 
Tista z roba, tista z meje 
zate pušča sled krvi. 

Teci, ne teci, 
hodi, ne hodi, 
dvomi ne v to, 
ki te vodi.

Zeleni Jurij

(Svetlana Makarovič, ljudska) 

I 

Odprite okna, odprite duri! 
Mimo jaše Zeleni Jurij 
po zelenem polju, na zelenem konju. 

... Došel je došel, Zeleni Jure! ... 

Dajmo mu to, česar še ne pozna: 
Dajmo mu piti iz vrča solza 
pa mu iztaknimo svetle oči – 
sključen naj hodi, kot hodimo mi. 

II 

Potem so se ljudje zbrali v krogu. 
Gledali so drug mimo drugega 
in počasi kamenjali dečka. 
Pod kamni je deček dorasel v moža. 
Odjezdil je neznano kam 
in ga leta ni bilo nazaj. 
Ljudje so kmalu pozabili nanj. 

III 

Zaprite okna, zaprite duri! 
Mimo jaše Sivi Jurij 
po sivem tlaku, na konju kostnjaku. 

... Došel je došel, Sivi Jure! ... 

Svetlo bodalo prinaša v rokah. 
Ne udrži ga najtežji zapah. 
Hodi po hišah, iztika oči. 
Kar je dobil, to stoterno deli.

Mesečne krave pase mesec...

Nore gobe

(Svetlana Makarovič) 

Coprnica zgodaj vstala 
razkopavala zemljo, 
nore gobe je sejala 
pod stoletno bukvijo. 

Žolna trka po drevesu, 
trka trka v nori dan, 
on pritisne lice k lesu, 
zaužije gobo sanj. 

Zrasle so visoke hiše, 
v njih prebivajo ljudje, 
sanjajo prečudne sanje, 
da so tukaj, da žive. 

Coprnici se zazeha, 
hiše se zdrobijo v prah. 
Večeri se. Čez gomilo 
tiho leze črn mah.

Komur se dremlje

(ljudska) 

Komur se dremlje, naj gre spat, 
kakor je storil Anzel mlad. 

Do polnoči je sladko spal, 
po polnoči je svate zbral: 

»Svatje nikar ne vriskajte, 
kadar čez Mengeš jezdite, 

da ne bo Lenčka slišala, 
moja ta prva ljubica.« 

Svatje so se upijanili, 
pa so čez Mengeš vriskali. 

Lenčka vse dobro slišala, 
je Anzelnu zažugala: 

»Čakej, le čakej Anzel mlad, 
ki si htel mene goljufat. 

Predno bo jutri beli dan, 
te bodo že na pare djal!« 

Lenčka se pa zavrti, 
lonček s korenčkom obloži. 

»Kuhaj se, kuhaj, korenjé, 
brez vsazga ognja in vodé, 
brez vsake božje milosti!« 

Koren začne zavírati, 
Anzel mlad pa umirati. 

Komaj se j' storil beli dan, 
Anzel je bil na pare djan.

Šla bom na goro visoko

Šla bom na goro visoko 
(ljudska) 

Šla bom na goro, visoko, visoko, 
vrgla bom sinka v Donavo. 

Plavaj mi, plavaj, sinko moj, sinko moj, 
kakor je plaval očka tvoj. 

Očka je plaval Savico, Dravico, 
ti boš pa plaval Donavo. 

Očka je plaval v hlačkicah, v hlačkicah, 
ti boš pa plaval čisto nag.

Delirium tremens

(Gregor Strniša) 

I 

Sneži, sneži v jasni večer 
glas oddaljenih kitar – 
isti spev, ki je snežil 
ves ta dolgi sončni dan. 

Dan sam je bil glas kitar: 
iz melodij, ne iz reči, 
reči iz samih jasnih barv, 
jasne barve iz melodij. 

Iz melodij je bil ta dan, 
iz pesmi, žalostne tako, 
da sta v sneženju teh kitar 
zginila zemlja in nebo. 

II 

Ne bo, ne bo prestopil vrat! 
Korak, in dva, in tri, v temí. 
Kdo šepeta? Kaj šepeta? 
Sta dva, so tri, jih več preži? 

Preži, na kaj? Preži, zakaj? 
Zakaj preži! Zakaj v temí! 
– Kako zeleno je bilo 
tisto polje za goró: 

za goro sonce je zašlo, 
v zarji žari temni gozd, 
zelena praprot nad potjó, 
nad praprotjo jasno nebo. 

III 

Nebo, nebo, stropa ni, 
sredi noči jasen dan, 
kako se mož iz steklenic 
v sončnih žarkih lesketa, 

žvenklja, žvenklja, zleti po tleh, 
iz tal spet prizvoni nazaj, 
nazaj razpade, vstane spet, 
spet drug možak zrase iz tal: 

iz tal šviga črna noč, 
črna noč v ta jasni dan, 
zažvižga, da gre skoz uho, 
iztegne prazno, mračno dlan. 

IV 

Dlan na steklu, noč za njo, 
na tleh sto senc sto jasnih sonc, 
sto zvezd, ki v prazno ladjo zro, 
kako leti skoz sámo noč: 

kakšen jasen mir je tu, 
le hlasten, strasten ritem ur. 
– Tik-ták, tik-ták, sem debeljak! 
skače v zrak vesel možic. 

Možiček bel, čokat kvadrat, 
za stolom skrit, preži, grozi, 
grozne reči veli, pozna 
ta glas, ta tih, kot če sneži. 

V 

Sneži, sneži v nevidni svit 
bližnjih, skritih orgel glas – 
isti spev, ki bo snežil, 
dokler ne ostane sam. 

Sam postane mračen dan: 
iz reči, ne iz melodij, 
melodije iz mračnih barv, 
mračne barve iz kladív. 

Iz samih kládiv bo ta dan, 
delavnic, žalostnih tako, 
da bo mogočnih orgel dan 
zmlel v sneg vse, kar je kdaj bilo.

...po mesečni travi

Kost

(Svetlana Makarovič) 

Oj ta kost, mrtvaška kost, 
suha bela veselost, 
on je svoje dotrpel, 
jaz sem komaj prav začel. 

Belo kost bom izvotlil, 
bom piščalko naredil, 
da mi pela bo lepo 
suho belo pesmico: 

To so sanje, tega ni, 
to se ti vse samo zdi, 
oni sanja, ta bedi, 
on v svetlobi, ta v temi. 

Nič ne veš, še tega ne, 
če boš zvedel ali ne, 
vate zre mrtvaška kost, 
suha bela veselost.

Roka na roko

(Boštjan Narat) 

Roka na roko, dlan za dlanjo, 
sanje za sanje, misel na njo. 
Tista, ki zna, pravi tisti, ki bo, 
kar še prihaja in kaj je bilo. 

»Morda boš imela bolj črne oči, 
oči, ki vidijo skoz črne ljudi. 
Morda boš imela bolj črne oči, 
bolj črne oči od črnih ljudi. 

Ljudje se bojijo, ljudje ne vedo, 
da kar se zdi črno ni vedno črnò. 
Črnim ljudem se pač kaže črnò 
vse tisto, kar je v resnici svetlò. 

On ti bo rekel, da je ta svet za dva, 
ampak ti nisi od tega sveta. 
In ko bo ščip in ko bo mlaj, 
njega in tebe bo mučil »zakaj«. 

A vsak tvoj zakaj bo imel svoj zato, 
tudi ko on jemal bo slovo. 
Ker svet ni njegov in svet ni od ljudi, 
svet je od takih kot sva jaz in ti.« 

Roka na roko, dlan za dlanjo, 
sanje za sanje, misel na njo. 
Tista, ki zna, pravi tisti, ki bo, 
kar še prihaja in kaj je bilo. 

»Morda bom imela bolj črne oči, 
oči, ki vidijo skoz črne ljudi. 
Morda bom imela bolj črne oči, 
bolj črne oči od črnih ljudi. 

Ljudje se bojijo, ljudje ne vedo, 
da kar se zdi črno ni vedno črnò. 
Črnim ljudem se pač kaže črnò 
vse tisto, kar je v resnici svetlò. 

On mi bo rekel, da je ta svet za dva, 
ampak jaz nisem od tega sveta. 
In ko bo ščip in ko bo mlaj, 
njega in mene bo mučil »zakaj«. 

A vsak moj zakaj bo imel svoj zato, 
tudi ko on jemal bo slovo. 
Ker svet ni njegov in svet ni od ljudi, 
svet je od takih kot sva jaz in ti.« 

Roka na roko, dlan za dlanjo, 
sanje na sanje, misel za njo. 
Tista, ki zna, pravi tisti, ki bo, 
kar še prihaja in kaj je bilo.